»Želel bi si, da bi knjigo prebrali tisti, ki jo bodo cenili. Da bi si želel, naj jo prebere veliko, čim več ljudi? Pa kaj potem, če jo?«

»Če želite prebrati knjigo, ki še ni napisana, jo napišite!«

»Ko jo bom videl, prebral, se bom lahko tudi odzval na njeno vsebino.«

»Prek spleta ne slišiš osebe, je ne čutiš, lahko jo samo prebereš in vidiš.«

»Knjigo kupiš, ker si misliš, da jo boš prebral. Sanjaš o tem, da jo boš prebral. Po dveh, treh letih jo daš naprej kot darilo nekomu, ki je ne bo prebral.«

»To je knjiga, ki je nujno potrebna, ki jo morate prebrati, če želite razumeti, zakaj so ljudje tako jezni.«

»Težko jo je prebrati. Morda najtežje od vseh!«

»Kar se tiče smrti, pred njo ni izhoda, prežeti smo z minljivostjo. Kar se tiče temačnosti. Zajčeve pesmi so temačne, ker se upirajo samozadostnosti kogita in Heglovemu utopičnemu projektu umskega vnebovzetja. Kar se tiče nihilizma. Doslej ni nihče v slovenski poeziji tako ostro oporekal nihilizmu kot Zajc. Nič ni temačnejšega, nam govori, kot nihilizem samovšečnih subjektov, ki brez usmiljenja gospodarijo s svetom.«

»Ogledal si jo je s spokojnim zanimanjem. Vse je videl, vse razumel. Z obraza ji je prebral, kako malo se ji je v življenju zgodilo.«